Slovenian

Piksel: besedilno telo

Piksel: besedilno telo

Original Title: Pixel
Translated by Gaál Gabriella.

Drugo poglavje ali

zgodba o vratu

– Mama, ne bodi neumna, sploh nisi stara! – Ženska je stala na hodniku pred kabinami in poskušala mamo potisniti nazaj. Čakajoče Nemke z oblekami na rokah so ju nerazumevajoče gledale, starejša ženska pa je le zmajevala z glavo, zdela se je neomajna. Narobe ni bilo to, da se je v dvojnem zrcalu videla od zadaj. Da je zagledala nedrček, ki se zarezuje v širok hrbet, in obledele, sive lase. Tudi to bi lahko bilo narobe, ampak ne. Niti to je ni bolelo, da bi obleke plačala hčerka, saj hčerka dobro služi, tudi nemški zet občasno rade volje kupi tašči kakšno stvar. Zgodilo se je nekaj povsem drugega. Ostarela ženska je v kabini nenadoma spregledala nekaj, o čemer ni mogla govoriti. Obraz ji je žarel, a ni mogla povedati, zakaj. Hčerki ni mogla pripovedovati zgodbe o vratu.

Oseminsedemdesetega je bila prvič v življenju na Zahodu. Tudi pozneje ni bila pogosto, a prva priložnost ji je ostala v spominu. Povabili so jo v Ulm na konferenco. Deklici sta bili še majhni, mož ju je pazil. Ni bilo v navadi, da bi zdravniki jemali s sabo specialistko rentgenologije, še posebej ne na petdnevni zahodni kongres. Slutila je, da je pot uredil primarij in slutila je tudi, da nekaj hoče od nje.

Ko sta se zvečer na hodniku hotela zlepila, je vedela, da bo šla z njim v sobo. Pred tem sta pila, ona je to slabo prenašala. Omotično sta se zleknila na posteljo, do jutra sta se ljubila, potem pa je zdravnik okoli pete ure nenadoma streznjen odšel, kot bi ga poklicali k bolniku.

Ženska je vstala šele okoli osmih. V kopalnici je opazila, da ji je moški izsesal vrat. Nikoli prej se ji ni zgodilo kaj takega, bila je vznemirjena, ali bo madež v treh dneh izginil. Zajtrkovala je v hotelu in z dnevnico v žepu odšla v mesto. Pristala je na ženskem oddelku velike blagovne hiše. Ljubezenska noč in prost dopoldan, ki je  bil pred njo, sta jo osvobodila in ni občutila običajne, nenadne slabe vesti, ki jo je imela vsakič, ko si je hotela kaj kupiti zase.

V kabino je stopila z rdečo izrezano obleko. Doma si nikoli ne bi izbrala tako očitnega kosa, toda tam si je takrat predstavljala, da jo bo oblekla. Zagledala se je v ogledalu in pogledal jo je nebesno moder pogled ženske, ki si še nekaj let lahko povsem mirno oblači rdečo barvo.

Obrnila se je na stran, da bi si tudi tako ogledala obleko in takrat je na obešalniku zagledala ruto. Nekdo jo je pozabil. Bila je rdeče modra svilena ruta z napisom. Nikoli v življenju ni ničesar ukradla, tudi te ni hotela vzeti, enostavno jo je le pomerila. Pristajala ji je in še madež na vratu je zakrivala. Snela jo je in vrgla na obešalnik, da bi jo lastnica, če bi se morda vrnila, našla. Že je hotela izstopiti, ko se ji je močno povečal srčni utrip in čutila je silno željo, da jo vseeno vzame. Svileno ruto k rdeči obleki. Ozrla se proti stropu kabine, kot bi se bala, da jo nekdo gleda od zgoraj, potem pa je ruto stlačila v torbo. Pri blagajni je imela občutek, da blagajničarka vidi skoznjo, da bo takoj pokazala na torbo in ji ukazala, naj jo vzame ven. Ali pa bo k njej skočil nekdo in zahteval pojasnilo, kam je izginila ruta, ki jo je pozabil v kabini. Toda nihče je ni niti pogledal, ko je plačala, nihče se ni niti ozrl za njo, ko je z vrečko v roki stopila iz trgovine. Šele dol grede, na tekočih stopnicah se ji je srčni utrip umiril.

Popoldne je za kongres oblekla rdečo obleko z ruto in projicirala diapozitive, ki so bili del predavanja. Ruta je poudarila njene žareče modre oči. Primarij je v nemščini povedal daljše besedilo, ki ga ona ni razumela, a čutila je, da vsi buljijo v njene prsi in jo imajo kljub otrokoma še vedno za poželjivo.

Tudi zvečer na večerji je ruto še imela na sebi, potem pa je pustila, da zdravnik spet potrka pri njej in se ponovi prejšnja noč.

Zdaj, devetindvajset let pozneje, je med pomerjanjem obleke nenadoma postala negotova in zajela jo je običajna tesnoba, čemu sploh vse to. Slekla je neudobno tesno bluzo in odšla k hčerki v sosednjo kabino. Odgrnila je zaveso in vstopila. Hčerka je pravkar pomerjala pulover in vprašala, si ti, mama? Potem se je nekaj prikazalo, toda ne njeni svetlo pobarvani lasje, ampak nek svetleč material. Mati je sprva pomislila, da se je zapletla v kombinežo. Potem pa se je pokazalo, da ima na glavi ruto, ki ji kot pajčolan zakriva tudi obraz. Z glave je potegnila svileno ruto in jo dala nazaj na obešalnik, kjer sta viseli še dve enaki. – Povsod jih nameščajo – je razlagala –, vsaj na boljših mestih. Da stranke s šminko ne bi umazale oblek, ko jih pomerjajo.

Starka se je brez besed zasukala iz kabine. Spomnila se je, da je leta oseminsedemdeset stala na odru z ruto iz blagovnice in prepričana je bila, da je vsak videl, od kod je. Na ruti je bila rdeče modra črta, prav taka, kot na reklamnih vrečkah firme. In zdaj je bila prepričana še o tem, da so pod ukradeno ruto videli tudi vijolični madež, ukradeno ljubezen, še več, doma puščenega moža z deklicama; kot je tudi sama na rentgenskih posnetkih vedno videla tisto, o čemer bolnik še ni imel niti pojma.

– Ne rabim ničesar – je rekla hčerki utrujeno in se prebijala skozi čakajoče kot po navadi na hodniku bolnišnice, če je nesla izvid in ni hotela, da bi jo sorodniki ogovorili.

2014 – Literarno-umetniško društvo Literatura